Žajbelj

Domovina žajblja je Primorska. Če hočemo doma imeti dober žajbelj, ki najbolj diši, ga moramo nabirati konec majav Istri ali Dalmaciji. Že od daleč nas pozdravljajo lepi modri rdeče cvetovi. Poznamo več vrst žajblja, čeprav je najboljši tisti, ki raste v naravi.

Žajbelj vsebuje rastlinski strup beta tujon, ki se izloči le v močno koncetriran alkohol. Vendar ga kljub temu pripravljamo in pijemo bolj previdno. V Evropski uniji so konctrirani alkoholi z žajbljem prepovedani. Žajbljeve liste se priporoča nabirati tik pred cvetenjem. Žajbelj je tudi znana začimba, ki jo uporabljamo predvsem pri pripravi mesnih, fižolovih in krompirjevih jedi.

Uporaba žajblja v tradiconalni medici:

– preprečuje nočno potenje

– čaj deluje močno protivnetno tako pri obolenjih dihal kot tudi pri vnetju sečil

– kot dodatek jedem odpravlja krče in vetrove

– povečuje nastajanje žolča in pomaga razkrajati mesne jedi

– deluje zelo močno antiseptično pri ustnih vnetjih

– vnete dlesni se priporoča masirati z žajbljem