ŠENTJANŽEVKA – ZNAČILNA RASTLINA POLETNEGA ČASA

Šentjanževka (Hypericum perforatum) spada v rod krčnic, ki jih v Sloveniji raste več vrst. Med seboj so si na prvi pogled zelo podobne, vendar je prava šentjanževka prepoznavna po svojih izrazito rumeno-oranžnih cvetovih. V nižinskih predelih praviloma cveti okoli časa kresa oziroma godu svetega Janeza, po katerem je tudi dobila ime.

Pravo rastlino prepoznamo tako, da utrgamo zelen list in ga pogledamo proti soncu. V listu opazimo drobne prosojne pikice, ki niso luknjice, temveč mešički z eteričnim oljem. Prav ta značilnost je zapisana tudi v latinskem imenu Hypericum perforatum, kjer izraz perforatum pomeni »luknjičast«.

Sorodne vrste krčnic

Poleg šentjanževke pri nas rastejo še druge krčnice, kot so gorska krčnica, mala krčnica, dlakava krčnica in ozkolistna krčnica. Med njimi so precejšnje razlike v vsebnosti posameznih rastlinskih snovi. Nekatere vrste jih vsebujejo zelo malo, druge, zlasti dlakava in gorska krčnica, pa precej več.

V visokogorju najdemo predvsem dlakavo in gorsko krčnico. Te vrste so primerne predvsem za zunanje pripravke in izdelavo olj, medtem ko se v tradicionalni rabi za notranjo uporabo uporablja predvsem prava šentjanževka.

Rast in nabiranje

Šentjanževka je trajna zelnata rastlina in glede rastišča ni posebej zahtevna. Uspeva na travnikih, ob poteh, na robovih gozdov in na sončnih pobočjih. Kljub svoji razširjenosti in prepoznavnosti ni ogrožena.

Množično cveti od sredine junija do sredine julija, kar je tudi čas nabiranja. Za pripravo olja se nabirajo cvetovi in še ne popolnoma odprti cvetni brsti, za čajne pripravke pa se uporablja zgornja tretjina rastline. Opazovanja kažejo, da ima rastlina na nadmorski višini okoli 800 metrov nekoliko drugačne lastnosti kot v višjih legah, kjer se pojavljajo druge vrste krčnic.

Značilne rastlinske snovi

Šentjanževka vsebuje več prepoznavnih rastlinskih snovi, med katerimi se najpogosteje omenjata hipericin in hiperforini. Prav zaradi te sestave ima rastlina pomembno mesto v zeliščarskem izročilu in je ena najpogosteje pridelovanih zdravilnih rastlin v evropskem prostoru.

Šentjanževka v tradicionalni rabi

V tradicionalnem zeliščarstvu se šentjanževka uporablja v različnih oblikah, najpogosteje kot čaj ali olje. Rastlina ima dolgo zgodovino uporabe, hkrati pa je znano, da je pri sočasni uporabi z nekaterimi sodobnimi zdravili potrebna posebna previdnost. V starejših zapisih in sodobnih priporočilih se zato poudarja, da je smiselno upoštevati morebitne interakcije.

Posebno mesto ima olje šentjanževke, ki se pripravlja z namakanjem cvetov v rastlinskem olju. Takšno olje je prepoznavno po značilni rdečkasti barvi in je bilo tradicionalno uporabljeno za različne zunanje namene.