FIŽOL – SKROMNA STROČNICA Z DOLGO TRADICIJO

Fižol (Phaseolus vulgaris) je ena najbolj razširjenih kulturnih rastlin in pomemben del prehrane v številnih kulturah. Manj znano pa je, da so poleg zrn uporabni tudi drugi deli rastline, zlasti mlade zelene luščine. Pri uporabi fižola je vedno pomembno, da je ustrezno pripravljen, saj surov ali premalo kuhan fižol vsebuje naravno prisotne snovi, ki za uživanje niso primerne.

Rastlina in uporabni deli

Fižol je enoletna rastlina, ki jo gojimo zaradi zrn, strokov in v določenih primerih tudi zaradi luščin. Posebej cenjen je zeleni fižol, pri katerem se uporabljajo še mladi, nežni stroki. Poleg prehranske vrednosti so v tradicionalni rabi pomembne prav zelene fižolove luščine.

Zelene fižolove luščine

Zelene luščine vsebujejo različne naravne rastlinske spojine, ki so že dolgo predmet zanimanja v ljudskem izročilu. Podobne snovi najdemo tudi v nekaterih drugih rastlinah, na primer v listih gozdne borovnice in v zeleni, zgodaj požeti ovseni slami.

Za uporabo se nabirajo mlade, zelene luščine, še preden se popolnoma razvijejo in posušijo na rastlini.

Sušenje in shranjevanje

Luščine se sušijo v senci ali v sušilnici pri temperaturi do 40 °C. Pravilno posušene ohranijo svojo naravno barvo in se zlahka lomijo. Po sušenju jih lahko grobo ali drobneje zmeljemo in shranimo v suhem, temnem prostoru.

Luščine, ki se posušijo neposredno na fižolovkah, vsebujejo bistveno manj uporabnih rastlinskih snovi. Takšne se tradicionalno ne uporabljajo za čajne pripravke, temveč se jih nameni za kompost ali kot krmo.

Uporaba v tradiciji

Posušene fižolove luščine so se v preteklosti uporabljale predvsem kot sestavina čajnih mešanic. Praviloma niso bile uporabljene samostojno, temveč v kombinaciji z drugimi rastlinami, kjer so dopolnjevale celotno mešanico.

Fižol tako ni bil cenjen le kot prehranska rastlina, temveč tudi kot del širšega rastlinskega izročila, kjer so ljudje znali uporabiti skoraj vsak del rastline.