ČEMAŽ – ZNANILEC POMLADI V GOZDU

Če se aprila podamo v gozd, nam vetrič že od daleč prinese značilen vonj po česnu. Takoj ko se stopi sneg, ki je dolgo ležal po senčnih legah, iz zemlje pokuka čemaž. Najraje ima rahlo senčne do sončne lege, bogata, humozna tla in dovolj vlage. Pogosto raste zelo množično in v času rasti popolnoma prekrije gozdna tla.

Za kulinarične namene uporabljamo predvsem mlade, svetlo zelene liste. Po cvetenju so uporabni tudi še zeleni plodovi, ki jih lahko vložimo v kis ali olje in jih uporabimo podobno kot kapre.

Čemaž v kuhinji

Ena najbolj priljubljenih oblik uporabe čemaža so namazi iz svežih listov, olivnega olja in kamene soli. Tak osnovni namaz je zelo vsestranski, saj mu lahko po želji dodamo skuto, kislo smetano, mlete pinjole, oreščke ali druge sestavine.

Osnovni čemažev namaz lahko v hladilniku hranimo daljši čas. Liste lahko tudi zmeljemo, rahlo posolimo in shranimo v zamrzovalnik, kjer nam služijo kot dodatek juham, omakam in prikuhe skozi vse leto.

Podzemni deli rastline

Za tradicionalne pripravke so bili posebej cenjeni podzemni deli rastline – drobne bele čebulice oziroma strokci. Te se izkopavajo pozno poleti ali jeseni, ko nadzemni del rastline že odmre.

Prepoznavanje in previdnost pri nabiranju

Vsako leto prihaja do zastrupitev, največkrat zaradi zamenjave čemaža z drugimi rastlinami, ki rastejo v podobnem času. Med njimi so šmarnica, pegasti kačnik, bela čmerika in jesenski podlesek, ki so strupeni.

Najzanesljivejši znak čemaža je izrazit vonj po česnu, ki ga zaznamo že ob hoji skozi rastišče. Priporoča se, da se divjih rastlin lotevajo le ljudje, ki jih dobro poznajo, ter da se udeležijo osnovnih botaničnih izobraževanj. Nabiranje čemaža ni priporočljivo za osebe z oslabljenim vohom ali slabšim prepoznavanjem barv.

Rastlinske snovi in tradicionalna raba

Značilnosti čemaža izvirajo iz zapletenih žveplastih spojin, ki mu dajejo prepoznaven vonj in okus. V tradicionalnem okolju so čemaž uporabljali v različnih oblikah – svežega, vloženega, kot olje ali tinkturo.

Ljudje z občutljivo želodčno sluznico so se pogosto izogibali uživanju surovega čemaža in so raje posegali po milejših pripravkih, kot so oljni izvlečki ali razredčene tinkture.

Čemaž v ljudskem izročilu

V ljudskem izročilu ima čemaž sloves rastline, ki spremlja prehod iz zime v pomlad. Pogosto se omenja v povezavi s splošnim krepčilom in sezonskim razbremenjevanjem prehrane. Podobno kot česen je veljal za močno rastlino, zato so ga uporabljali zmerno in premišljeno.

Znani francoski zeliščar Maurice Mességué je o česnu – in s tem tudi o čemažu – zapisal, da je del prehranske kulture ljudi, ki ohranjajo življenjsko moč tudi v pozni starosti.

ČEMAŽEVO OLJE – STAR TRADICIONALNI POSTOPEK

Za pripravo čemaževega olja se uporabljajo podzemni deli rastline. Jeseni se na rastiščih izkopljejo bele čebulice, ki se očistijo, narežejo in rahlo stisnejo. Približno 200 gramov pripravljenih strokcev se zalije z okoli 8 decilitri hladno stiskanega oljčnega olja.

Mešanica se postavi na svetlo mesto in pusti stati približno 20 dni. Nato se vsebina precedi in shrani v temno steklenico. Takšno olje se tradicionalno uporablja tako v kulinariki kot v domačih pripravkih, kjer je cenjeno zaradi izrazite arome in značaja.

Za svetovanje o izbiri naših zeliščnih izdelkov in prehranskih dopolnil

pokličite: 07/30 66 830 ali 041/887 362
pošljite e-mail: info@k2m.si
ali nam zastavite vprašanje TUKAJ

Najpogostejši izdelki, ko jih kupovali bralci članka: