OGNJIČ – SONČNA RASTLINA VRTOV IN TRADICIJE
Že pogled na cvetoče polje ognjiča pritegne s svojo toplino in barvo. Ta enoletna rastlina je hkrati okrasna in zelo priljubljena v zeliščnih vrtovih. Ognjič (Calendula officinalis) sejemo zgodaj spomladi, običajno v vrste, oddaljene do 50 centimetrov, kar omogoča lažje obdelovanje in nabiranje. Ko začne cveteti, cvetove obiramo redno, pogosto vsak dan, saj rastlina s tem spodbuja nastanek novih cvetov.
Cveti od junija do septembra, v toplejših sredozemskih krajih pa lahko cveti tudi pozimi. Zraste do približno 60 centimetrov visoko. Uporabni del rastline so izključno cvetovi oziroma celi cvetni koški. Venčne lističe nekateri uporabljajo tudi kot naravno barvilo ali kot zamenjavo za žafran v kulinariki, medtem ko listov praviloma ne uporabljamo.
Značilnosti in sestava
Ognjič vsebuje različne rastlinske snovi, med njimi flavonoide, grenčine, saponine, eterična olja ter značilno barvilo calendulin, po katerem je rastlina dobila tudi svoje latinsko ime. Uporablja se tako svež kot posušen. Sveži cvetovi se tradicionalno vključujejo v pripravo mazil in tinktur, posušeni pa v različne zeliščne mešanice.
Zgodovina in pomen
O ognjiču so pisali že stari zeliščarji in zdravilci. Omenjajo ga zapisi Hildegarde von Bingen, Sebastiana Kneippa in drugih avtorjev tradicionalne zeliščarske literature. V slovenskem prostoru je njegovo uporabo in prepoznavnost pomembno ohranjal pater Simon Ašič. V ljudskem izročilu je ognjič pogosto prevzel vlogo rastline, ki je bila zaradi varovanja narave ali redkosti nadomeščena z drugimi vrstami.
Ognjič v tradicionalni rabi
Posušeni cvetovi ognjiča so bili tradicionalno del različnih čajnih mešanic, pogosto v povezavi z drugimi rastlinami. Takšne mešanice so bile del vsakdanjih navad, sezonskih praks ali podpornih ritualov. Sveži cvetovi so se uporabljali za pripravo mazil, tinktur in obkladkov, ki so imeli pomembno mesto v domači negi kože.
Mazilo iz ognjiča je eno najbolj prepoznavnih tradicionalnih pripravkov in je pogosto prisotno v domačih zeliščnih zbirkah. Poleg mazil so se uporabljali tudi poparki, s katerimi so pripravljali obkladke ali druge zunanje pripravke. Ognjič se je uveljavil predvsem zaradi svoje vsestranskosti in blagega, prijetnega značaja.
Uporaba v vsakdanjem življenju
Danes je ognjič razširjen v naravni kozmetiki, zeliščnih pripravkih in vrtovih. Njegova živo oranžna barva, dolgotrajno cvetenje in nezahtevna rast ga uvrščajo med najbolj priljubljene rastline tako za začetnike kot za izkušene vrtičkarje. Zaradi preproste pridelave in rednega cvetenja ostaja stalnica v zeliščnih vrtovih in tradicionalnih praksah.
Avtor fotografije: Betty Cai
